Tečaj nemščine: zgodba Linguline tečajnice

Tečaj nemščine se je začenjal. Moje skromno znanje je obsegalo: Ich bin Martina, Guten Morgen, Guten Tag, Auf Widersehen, Komm her! Bitte, Danke, ein Bier, langsam, aber sicher, Ich liebe dich ter Ich kann nicht Deutsch sprechen.

Za začetek so nam obljubili, da bo tečaj intenziven. Čeprav sem bila prepričana, da pretiravajo, se je napoved izpolnila. A vzdušje na tečaju je bilo prijetno, skupina simpatična, profesorici krasni, snov smo obilno utrjevali, se pogovarjali …, le vse je bilo tako zelo novo.

Kje je zmaj?

Na srečo profesorica ni bila prav nič podobna zmajem, ki delijo cveke in rohnijo, česa vsega ne znamo. Namesto tega je ves čas hvalila naš napredek in nas spodbujala. Poslušali smo jo nekoliko nejeverno, a nam je dobro delo.

Slišano dobiva smisel – začenjam verjeti v uspeh

Čez par mesecev se mi je ob gledanju televizije prvič posvetilo, da razumem strukturo jezika. Slišano je dobivalo obliko in smisel. Še zdaleč nisem  razumela vsega, vendar pa besede, znane in neznane, niso kar prosto lebdele v zraku, ampak so se logično sestavljale v stavke. Tistega večera sem zaspala opogumljena z mislijo, da se bom tudi tega frdamano zagamanega jezika naučila.

Več kot znam, manj znam?

Bil je tudi že čas za pozitivne misli, saj se je dan zaključnega izpita naše nemščine hitro bližal. Zadnje ure smo utrjevali snov. Pri samostojnih opisih sem želela povedati kaj več kot nekaj osnovnih stavkov, ki smo se jih naučili, pa sem vedno znova trčila ob zid svojega skromnega besednega zaklada in minimalnega obvladovanja slovnice.

To je tisti paradoks učenja – več kot znaš, bolj se zavedaš, česa vsega ne znaš. Dejstvo, da si pred nekaj meseci znala še precej manj, ti tu prav nič ne pomaga. Kaj vse bi dala takrat, da bi lahko prebrala pričevanje, kakršno pravkar pišem.

Televizija pomaga

Profesorji zelo priporočajo gledanje nemške televizije. Odkrila sem, da je na ZDF program pogosto podnaslovljen – tako da lahko hkrati poslušam in berem, kar mi pri učenju zelo pomaga. Po eni taki seansi sem spontano odgovorila teti na sporočilo, da pride jeseni v Slovenijo na obisk. Napisala sem cela dva stavka!

Tečaj nemščine št. 2: samozavest raste

Oktober in s tem nov semester je bil pred vrati. Moje znanje? Konec spomladanskega semestra minus poletne počitnice. Izkazalo se je, da čez poletje nisem dosti pozabila. Večine stvari sem se spomnila skozi dialoge, in teh je na urah res veliko. Profesorici sta nas »priganjali« h govorjenju in iz dialoga v dialog je moja samozavest rasla.

Priznam, še vedno nisem mogla povedati vsega, kar bi si želela, lahko pa sem povedala vedno več. Da sem na pravi poti, so mi pritrdile tudi orošene oči ponosne tete, ki me je hvalila pred celo rodbino.

Ah, te slovnične skrbi nas odraslih

Ali ne bi bilo prima, če nemščina ne bi imela sklonov?  Piškave štiri ima, a sklanjanje je misija nemogoče. Kljub jasnim in ne pretirano zapletenim pravilom. Ampak uporaba … Ko v glavi poskušam postaviti besede v pravi sklon, nikakor ne gre. Dozdeva se mi, da pri tem morda preveč kompliciramo — tečajniki namreč, ne naše profesorice.

Tudi v slovenščini se sklanjanja nismo naučili z razpredelnicami in učenjem pravil na pamet. Preprosto poslušali smo in govorili, čeprav so nas vsi popravljali. Najbrž se na tečaju prav s tem namenom toliko pogovarjamo.

Zmaga!

Saj se mi zatika, pozabljam besede in slovnica gre ta čas pogosto zardevat pred vrata učilnice, a to, da povem nekaj, kar moj sotečajnik razume in na kar mi zna odgovoriti — če je po sreči, večkrat zapored — je velika zmaga.

Pravi žur pa nastane, ko je v en sam pogovor vključena vsa skupina. Morate kdaj poskusiti. Tukaj se nihče ne more »prešvercati« – treba je spremljati in razumeti vso zgodbo in se smiselno vključiti vanjo.

Znam

Znamo torej kupiti oblačila, pa tudi hrano. Vemo, kako zdravniku razložiti, kateri del telesa nas boli. Znamo se pogovarjati o vremenu in naših družinah. Lahko povemo, kje živimo in kako smo preživeli zadnje počitnice. Lahko vam kaj povemo o tem, kdo smo in kaj počnemo v življenju. Opisati znamo svoje stanovanje in vam povedati, kako od Lingule pridete do Tromostovja in si pri Pločniku naročite belo kavo. In ni nujno, da bomo to povedali z enostavčnimi povedmi, saj smo se naučili tudi weil in dass stavke.

Skoraj zagotovo bomo kakšen spol zgrešili – človek ne more verjeti, kako težko si ga je zapomniti. In, prosim, bodite prizanesljivi do naše slovnice – še vedno smo začetniki, vendar vam znamo povedati marsikaj.